MarkoPhoto
20. december 2011
22. november 2011
21. november 2011
20. november 2011
06. november 2011
03. november 2011
09. oktober 2011
02. oktober 2011
Bohinj - s kolesom
Oktober. Bi moral sedaj reči: "And now for something completely different"? Dnevi so še vedno čudoviti, kolo ostaja isto, le opuščene železniške proge sem zamenjal z urejenimi asfaltnimi kolesarskimi stezami (spet pomoč EU) in razgibanimi makadamskimi potmi po okolici Bohinja.
Res je sicer, da je Bohinj že dolgo zapisan med mojimi priljubljenimi destinacijami, a vseeno me še vedno znova kaj preseneti. Tokrat sem bil zelo pozitivno presenečen nad urejenostjo novih kolesarskih stez.
Oblika turizma na kateri bi se splačalo graditi - tudi kje drugje.
Res je sicer, da je Bohinj že dolgo zapisan med mojimi priljubljenimi destinacijami, a vseeno me še vedno znova kaj preseneti. Tokrat sem bil zelo pozitivno presenečen nad urejenostjo novih kolesarskih stez.
Oblika turizma na kateri bi se splačalo graditi - tudi kje drugje.
Kljub oktobru je voda Bohinjskega jezera še vedno dovolj topla za kopanje ;)
Glinščica/Rosandra - proga vseh svetih
Še en čudovit septembrski vikend in še ena kolesarska tura po opuščeni železniški progi. Tokrat je šlo za pot od Hrpelj (Kozina) do Trsta, nad čudovito dolino Glinščice (ital. Rosandra). Ker je železnica povezovala kraje Sant'Andrea (Trst), Sant'Anna (Sveta Ana), San Giuseppe (Ricmanje), Sant'Antonio Mocco (Boršt), Sant'Elia (Draga) so jo domačini poimenovali za Progo vseh svetih.
Del proge, ki poteka po slovenski strani je zaraščen in slabo vzdrževan.
Ena izmed opustelih čuvajnic.
Ob vročih poletnih dneh je verjetno prijetno (če ni še bolj zaraščeno).
Takoj za mejo se razmere zelo izboljšajo...
... in tudi promet se bistveno poveča.
Relativno majhna oddaljenost od Trsta, dobro urejena in slikovita proga pritegne mnogo različnih rekreativcev.
Proga hitro postaja vse bolj raznolika.
Dolina in okoliški hribi so prepredeni s pohodniškimi stezami.
Cerkev Sv. Marije in božje poti, ki vodijo do nje.
Pogled na del Trsta in Tržaški zaliv.
Kja naj rečem - proga je res slikovita.
Edina ravnina, kjer je bila nekoč postaja v Borštu, drugače pa vseskozi klanec (postaja v Trstu 2,6 mnm, postaja v Hrpeljah 490,7 mnm).
Osvetljeni predor Ricmanje (224m).Del proge, ki poteka po slovenski strani je zaraščen in slabo vzdrževan.
Ena izmed opustelih čuvajnic.
Ob vročih poletnih dneh je verjetno prijetno (če ni še bolj zaraščeno).
Takoj za mejo se razmere zelo izboljšajo...
... in tudi promet se bistveno poveča.
Relativno majhna oddaljenost od Trsta, dobro urejena in slikovita proga pritegne mnogo različnih rekreativcev.
Proga hitro postaja vse bolj raznolika.
Dolina in okoliški hribi so prepredeni s pohodniškimi stezami.
Cerkev Sv. Marije in božje poti, ki vodijo do nje.
Pogled na del Trsta in Tržaški zaliv.
Kja naj rečem - proga je res slikovita.
Edina ravnina, kjer je bila nekoč postaja v Borštu, drugače pa vseskozi klanec (postaja v Trstu 2,6 mnm, postaja v Hrpeljah 490,7 mnm).
Kmalu za viaduktom nekdanjo železniško progo preseka avtomobilska štiripasovnica, nadaljevanje do Trsta pa poteka po asfaltirani koleasarski poti.
19. september 2011
Parenzana
Po (delu) poti stare ozkotirne železnice med Trstom in Porečom. Za kolesarjenje sem izbral najbolj atraktiven del med Grožnjanom in Vižinado.
Prve jesenske meglice nad dolino Mirne. Kasnejše, opoldanske, temperature so bile daleč od jeseni.
Petkilometrski klanec sem prekinil z izgovorom za fotkanje Grožnjana.
Istrska Toskana?
Predor Kostanjica, kot je bil ob izgradnji proge, tam nekje na začetku dvajsetega stoletja...
...in danes
Predori si sledijo...
...tako, kot tudi viadukti. Završje nekoč...
...in danes
Antonci.
Freski.
Oprtalj.
Še pred šestimi leti so bili mostovi prez ograje, proga pa večinoma zaraščena, neurejena in težko prevozna (ponekod je bilo kolo potrebno nositi po ozkih in strmih stezah).
Z izdatno pomočjo EU je Hrvatom uspelo iz železniškega grušča narediti skoraj spodobno makadamsko pot (fotka iz 2005).
Pot celo čistijo, a vseeno ni primerna za kake nežne pnevmatike, vajene asfalta.
Kljub izredno lepi, praktično poletni soboti je bilo kolesarjev zelo malo.
Z Grožnjana se pot vseskozi počasi spušča proti dolini Mirne, ki jo doseže pod Motovunom.
Izhod iz 222m dolgega neosvetljenega motovunskega predora.
Potem pa cca. 25km stalnega vzpona...
...ki ga sem ter tja prekine kak most in viadukt.
Vižinada. Kolesarska pot se tukaj zaključi, zame pa je ostal le še dolg, asfaltni spust do Mirne.
Prve jesenske meglice nad dolino Mirne. Kasnejše, opoldanske, temperature so bile daleč od jeseni.
Petkilometrski klanec sem prekinil z izgovorom za fotkanje Grožnjana.
Istrska Toskana?
Predor Kostanjica, kot je bil ob izgradnji proge, tam nekje na začetku dvajsetega stoletja...
...in danes
Predori si sledijo...
...tako, kot tudi viadukti. Završje nekoč...
...in danes
Antonci.
Freski.
Oprtalj.
Še pred šestimi leti so bili mostovi prez ograje, proga pa večinoma zaraščena, neurejena in težko prevozna (ponekod je bilo kolo potrebno nositi po ozkih in strmih stezah).
Z izdatno pomočjo EU je Hrvatom uspelo iz železniškega grušča narediti skoraj spodobno makadamsko pot (fotka iz 2005).
Pot celo čistijo, a vseeno ni primerna za kake nežne pnevmatike, vajene asfalta.
Kljub izredno lepi, praktično poletni soboti je bilo kolesarjev zelo malo.
Z Grožnjana se pot vseskozi počasi spušča proti dolini Mirne, ki jo doseže pod Motovunom.
Izhod iz 222m dolgega neosvetljenega motovunskega predora.
Potem pa cca. 25km stalnega vzpona...
...ki ga sem ter tja prekine kak most in viadukt.
Vižinada. Kolesarska pot se tukaj zaključi, zame pa je ostal le še dolg, asfaltni spust do Mirne.
Naročite se na:
Objave (Atom)






































































